S poročnim parom sem se spoznal na sproščenem srečanju v okolici mesta Gradec v Avstriji. Takrat sem tudi izvedel, da bo poroka na prostem. In to ne kar kjerkoli … Izvedel sem, da bo poroka v gozdu. Priznati moram, da sem bil tedaj do te zamisli malce skeptičen in zadržan. Drevesa in listje je moč najti na vsakem vogalu, ali ne?
Z mislijo na gozd in brez posebnih pričakovanj sem prispel na poročno lokacijo in doživel eno izmed največjih presenečenj leta. Nevesta je celotno organizacijo poročnega dne vzela v svoje roke in pripravila zares sanjsko poroko. Poročna dekoracija in poročni detajli, ki jim ni bilo konca, so me povsem očarali. Na vsakem koraku je bilo moč opaziti veliko mero vloženega truda in predanosti. Marsikateri organizator porok bi se lahko mnogo naučil. Po poroki sem nevesto, s katero smo še vedno v stikih, prosil, naj s svojimi besedami opiše, kako se je vse skupaj pričelo…
»Kot majhna deklica, sem vsak večer, preden sem zaspala, očeta prosila, da mi prebere pravljico o Rdeči kapici. Poslušala sem jo tolikokrat, da je oče namerno pričel spreminjati vsebino. Malo zato, da bi zgodbo popestril, malo pa tudi zato, da bi me jezil.
Mnoga leta kasneje sva se z najožjo prijateljico odpravili iskati kraj, kjer bi se želela poročiti. Vendar me nikjer ni prevzel občutek, ki sem ga iskala: čarobnost, romantičnost in povezanost z naravo. Naposled sva se sprehajali po domačem posestvu, ko sem, četudi poprej na to nisem nikoli pomislila, predlagala: »Dajva pogledati še v gozd.« Ko sedaj pomislim nazaj, sem imela vse na dlani. Pred nosom! Samo oči sem morala odpreti. Takoj, ko sva stopili skozi gozdna vrata (dva stara, mogočna borovca, ki stojita na meji med pašnikom in gozdom), mi je bilo vse jasno. Vse kar sem iskala, je bilo pred menoj: sončni žarki, ki so svetlikajoče iskali pot skozi krošnje dreves, petje ptic in občutek tesne povezanosti z naravo. Sprehodili sva se skozi gozdni drevored in prispeli do majhne gozdne jase. Spogledali sva se, se zasmejali in iz mojih ust so besede kar same privrele na plan: »Tukaj. Nedvomno tukaj!«
Štiri mesece kasneje sem držala očeta pod roko in skupaj sva stopala skozi gozdna vrata. Čustva tega trenutka so me tako prevzela, da se celotnega dogajanja spominjam le kot zbirke drobnih dogodkov. Trenutek, ko me je Alexander prvič videl; solze, ki sva jih jokala ob nagovorih; najini roki, oviti v prt, medtem ko je bil izrečen irski blagoslov; izmenjava poročnih prstanov in trenutek, ko me je poljubil… Ponovno so zaigrali godci in šele tedaj sem jih prvič zares zaznala. Zaradi glasbe, vse lepote gozda in njegovega življenja ter prisotnosti tolikšne ljubezni in pozitivne energije preprosto nisem mogla prenehati jokati. Od tedaj naprej je najin poročni dan minil, kot bi trenil… Zdravica s penino v gozdu, fotografiranje in zaljubljeni pogledi v zavetju drevesnih krošenj, prijetno druženje s svati na toplem septembrskem soncu, prijatelji, ki ob hladni pijači zbijajo šale, nagovori najinih staršev, poročni ples v mesečini ter rajanje dolgo v noč in le še ples, ples, ples… Vse skupaj je bilo kot v poletnih sanjah, v katere se bom vedno znova vračala.«
Ste se tudi vi navdušili nad poroko v gozdu? Brez težav. Točno tole poročno lokacijo je sedaj mogoče najeti tudi za vaše slavje.
Pa tudi če poroka v gozdu ni za vas, pa še zmeraj iščete vašega poročnega fotografa – pošljite mi sporočilo.
