Poroka v naravi je že vedno bila nekoliko posebna. Bolj pristna je. Bolj je povezana z naravo, z elementi. Je bolj doživeta in sproščena. Ker je v tesnem objemu zelenja.

Morda pa si to zgolj domišljam. Morda je povezano tudi z značajem ljudi, ki si takšne poroke želijo in naredijo vse, da svojo željo uresničijo.

Morda so poročni pari, ki si želijo poroke v naravi, bolj sproščeni. Ali pa so bolj pripravljeni sprejeti tveganje in se v primeru dežja, kot mož in žena, ne bojita prvič poljubiti od dežja mokra. Ali ni zakon tista reč, kjer hodiš po začrtani poti skupaj naprej, tudi če okoliščine niso ves čas najbolj sončne? Je tisto, kar prepoznam v teh parih zrelost? Zavedanje, da nebo vsak dan zagotovljena pravljica, pa kljub vsemu stopajo naprej?

Z ljudmi, ki se odločijo, da bo njihova poroka v naravi, se uspem povezati še na neki drugi ravni. Nisem zgolj plačanec, ki bo zagotovil lepe spomine. Nisem prijatelj za en dan. Z temi pari se, iz kakršnega koli razloga že, ohrani močnejša vez. Z nekaterimi pari postanemo (in ostanemo) prijatelji.

Poroka v naravi torej… Vremensko tveganje dežja na poroki z bogato nagrado. Seveda pa ne pozabite na vsaj zasilen rezervni načrt, če bi se vreme zares močno sfižilo.

Še kakšno poroko naprostem (in kopico delorativnih idej) pa najdete TUKAJ.

Leave A

Comment