Poroka na prostem (tukaj si lahko ogledate še poroko v gozdu) je imela že vselej poseben čar. Je izvirna. Povezana z naravo. Je bolj doživeta in sproščena. Ker je v tesnem objemu zelenja.
Morda pa si to zgolj domišljam. Morda je povezano tudi z značajem ljudi, ki si takšne poroke želijo in naredijo vse, da svojo željo uresničijo.
Morda so poročni pari, ki si želijo poroke v naravi, bolj sproščeni. Ali pa so bolj pripravljeni sprejeti tveganje in se v primeru dežja, kot mož in žena, ne bojita prvič poljubiti od dežja mokra. Ali ni zakon tista reč, kjer hodiš po začrtani poti skupaj naprej, tudi če okoliščine niso ves čas najbolj sončne? Je to, kar prepoznam v teh parih? Zrelost? Zavedanje, da nebo vsak dan zagotovljena pravljica, pa kljub vsemu stopajo naprej?
Z pari, ki čutijo povezavo z naravo se zares zlahka povežem. Za mnoge nisem zgolj orodje, ki bo ustvarilo spomin na poročni dan. Z mnogimi se spletejo dolgotrajne vezi. Z nekaterimi pari ostanemo tudi dobri prijatelji.
Poroka na prostem torej… Tveganje slabega vremena, ki pa nas v soncu bogato poplača. Vsekakor pa se je vredno pripraviti tudi na slabo vreme in imeti tudi plan B.
